Enej Hace, selekcija U10 B

»Če otrok odide z nasmehom in željo po napredku, je to večja zmaga kot katerikoli rezultat.«

Dvajsetletni Ljubljančan Enej Hace je nogometu predan že od malih nog. Športna pot ga je v grosupeljski klub pripeljala sredi zimske sezone. Danes vodi selekcijo U10 B, v kateri trenira 17 otrok.
»To je moja prva trenerska vloga, zato se zavedam odgovornosti, hkrati pa se predvsem veselim nove poti,« spregovori o svoji izkušnji, do katere ga je pravzaprav pripeljala nedavna poškodba kolena.
Do poškodbe je tudi sam igral nogomet, kar, kot pravi, »močno vpliva na moj pristop pri delu z otroki, saj razumem igro, zahteve treninga in pomen discipline, hkrati pa se zavedam, kako pomembno je veselje do nogometa.«
Mladim nogometašem poskuša tehnično znanje posredovati na razumljiv, potrpežljiv in motivacijski način. »Pri delu poudarjam učenje osnovnih tehničnih in pa tudi nekaj taktičnih elementov, hkrati pa prilagajam pristop starosti in sposobnostim otrok. Glavni cilj je predvsem razvoj igralcev, da napredujejo kot nogometaši in tudi kot ljudje, se pravi, da razvijejo delovne navade, ekipni duh in samozavest ter predvsem ohranijo veselje do igre.«
Zasleduje cilj, da otroku na koncu sezone poleg nogometnega znanja ostane tudi veselje do športa, spoštovanje do soigralcev in trenerjev ter pozitivna izkušnja pripadnosti ekipi. Ker rezultat pri tej starosti ni prioriteta, so treningi usmerjeni v dolgoročne cilje. »Če otrok iz sezone oddide motiviran, z nasmehom in željo po napredku, tako kot igralec kot tudi oseba, je cilj dosežen.«
Otroke selekcije U10 B opiše kot živahno ekipo, raznoliko, igrivo in razvojno zelo zanimivo. »Pri otrocih zaznavam različno raven motorike, spretnosti in gibljivosti, kar je povsem normalno glede na njihovo starost in razvoj. Treninge zato gradim raznoliko, z veliko igre in vaj, ki spodbujajo celostni gibalni razvoj ter postopoma izboljšujejo motorične in pa tehnične sposobnosti.«
Pri tem mu pomaga tudi študij fizioterapije na univerzi Alma Mater.
Hace opozori tudi na širši problem sodobnega športa, ko so mladi pod večjim pritiskom tudi zaradi okolice in vpliva družbenih omrežij. Negativni vplivi prodirajo tudi v mlajše selekcije, kjer rezultati ne bi smeli biti v ospredju. Posebno mesto v njegovem razmišljanju in pristopu do otrok pa imajo njihovi starši. Starši so ključni – a le, dokler ostanejo podpora. Težava nastane, ko pride do primerjanja ali pretiranega pritiska glede rezultata. Takrat otrok lahko izgubi veselje do igre, zato je še kako pomembno, da zaupajo trenažnemu procesu in trenerju.
»Staršem bi svetoval, naj ob tekmah predvsem spodbujajo trud, borbenost in fair play. Pomembno je, da otroka pohvalijo za prizadevanje, pogum in napredek ter mu dajo občutek varnosti in podpore. Izogibajo pa naj se kritikam napak in pritisku na zmago, saj to lahko otroka zmede ali obremeni.«
Zato staršem svetuje, naj otrokom v prvi vrsti omogočijo redno udeležbo na treningih, jih spodbujajo in jim stojijo ob strani tudi v trenutkih, ko ne gre vse po načrtih. »V ekipi zato veliko pozornosti namenjam pozitivnem okolju, kjer so napake razumljene kot del učenja. Treninge prilagajam tako, da vsak otrok napreduje.«
Kot vsakega izmed trenerjev, s katerimi smo že opravili pogovor, tudi Eneja povprašamo, zakaj je izbral NK Brinje.
Po njegovih besedah je razlika v primerjavi z ostalimi klubi očitna: »V NK Brinju se delo razlikuje predvsem po poudarku na razvoju otroka in ne zgolj rezultatov. Vlada zelo dobra organizacija, jasna vizija ter strokoven in človeški pristop trenerjev. Otroci imajo varno in spodbudno okolje, kjer so v ospredju učenje in dolgoročni razvoj, kjer je otrok res deležen kvalitetnega pristopa in delovnega procesa.«
Zato, še doda, bi staršem otrok, ki razmišljajo o treniranju nogometa, izbiro kluba Brinje brez zadržkov priporočil.

Barbara Pance