Intervju: Milan Ljubič

Milan Ljubič je nogometni entuzijast, ki je od sredine 90ih let prejšnega stoletja, pa do leta 2003, vodil Nogometni klub ABC Tabor, ozirom GPG Grosuplje, kakor se je preimenoval pozneje. Verjel je v svoje nogometne sanje, katere pa so ga skoraj uničile. Klub je po sezoni 2002/2003, ko je igral v 2.SNL po seriji različnih dogodkov prenehal delovati.

Kakšna je vaša povezanost z grosupeljskim nogometom?

V mladih letih sem igral za Odred, ki je svoje tekme igral v Ponovi vasi. Kasneje, ko sem si že ustvaril družino in sta sinova pričela s treniranjem nogometa v NK ABC Tabor Grosuplje, so me ljudje, ki so delovali v klubu, prepričali, da prevzamem vodenje. V klubu so takrat delovale štiri mladinske selekcije: mlajši dečki, starejši dečki, kadeti in mladinci. Igralo se je na igrišču dimenzij cca 95 X 55 metrov na lokacije, kjer je tudi danes glavno igrišče.

Toda, ko pogledamo v zgodovimo, ugotovimo, da je klub 8 let pozneje zaigral v takratni 2.SNL . Kako vam je to uspelo?

Ustanovili smo člansko ekipo, a je bilo za napredovanje po tekmovalnem sistemu potrebno ustrezno povečati igrišče.  Eno sezono smo tako kot domačin gostovali v Ljubljani v Vevčah. Vsa dela na igrišču smo opravili člani kluba s prostovolnjim delom, gradbeni material je prispeval glavni sponzor, trgovsko podjetje ABC Tabor. Po treh letih igranja v 3.SNL, se je ekipa za sezono 2002/2003 uvrstila v 2.SNL. Imeli smo praktično profesionalno ekipo, toda splet dogodkov pri glavnem sponzorju, je vplival na naše financiranje in zgodbe je bilo žal konec.  

Kako ba je bilo takrat z mladinskim nogometom?

Mogoče kdo misli, da nismo imeli želje po delu. Res je, da je fokus bežal k članski ekipi, a vseskozi smo imeli tudi težave s številčnostjo. 25, 30 let nazaj, Grosuplje ni bilo tako veliko mesto kakor danes. Kakor sem že rekel so bile to ekipe U-12, U-14, U-16 in U-18, v naši zadnji sezoni delovanja je bila dodana še starostna skupina U-10.

Ste skozi leta redno spremljali NK Brinje Grosuplje in kako ocenjujete njegov razvoj?

Priznam, da nisem. A me je v klubsko dogajanje v zadnjih letih vpeljal vnuk Julian, ki že nekaj let pridno trenira nogomet. Tako sem postal navijač Brinja in si tudi redno ogledam vse domače prvenstvene tekme članskega moštva. Razvoj je pa neverjeten. Danes odkrito priznam, da leta 2003 nisem verjel, da se lahko razvije v tako uspešno zgodbo. Klub vključuje v nogomet res ogromno število otrok. Kadeti so že bili državani prvaki. To je res izjemen dosežek. Člani so postali stabilen igralec v 2.SNL in želijo krojiti vrh lestvice. Le zamišljam si lahko, koliko truda, časa in dela posameznikov je bilo v vseh teh letih vključeno v proces razvoja kluba, naredili so, oziroma delajo, izjemno delo.

Kakšno pa je vaše mnenje na razvoj nogometne infrastrukture, na lokaciji, kjer ste vi imeli eno igrišče?

Kot prvo, to kar vidim, sploh nisem verjel, da je možno vkomponirati v ta prostor. Tri velika igrišča in še eno malo in še eno malo na drugi strani. V izjemno veselje mi je, da je občina Grosuplje, z županom dr. Petrom Verličem izvedla to investicijo. Ko bo vse dokončano, bodo to izvrstni pogoji za delo v nogometu. To bodo nove priložnosti za razvoj Nogometnega kluba Brinje Grosuplje.