Matjaž Kek: »Očitno ste našli pravo pot. Brinje je dobra zgodba.«
Matjaž Kek. Še donedavno ikona slovenskega nogometa, ki je reprezentanco popeljal na svetovno in evropsko prvenstvo, je po koncu kvalifikacij za svetovno prvenstvo, v katerih si Slovenija ni zagotovila uvrstitve na veliko tekmovanje, glavni obraz športnih medijev.
Tako je v obsežnem intervjuju za Ekipo spregovoril o težavah slovenskega nogometa na najvišji ravni. Ob tem pa kot svetlo točko na nogometnem zemljevidu izpostavil naš klub, NK Brinje. »Naša liga ni v redu in na nogometni zvezi bodo morali glede tega kaj narediti. Ne defenzivno poudarjati, kaj so že naredili, temveč biti konkretni na konkretne težave. Polovica prve lige je na robu preživetja, v drugi ligi ni nekih zelo obetavnih zaledij razen res krasnega projekta v Grosupljem.«
Matjaž Kek, ki še ne odhaja v nogometni pokoj, ampak si je trenutno vzel le nekaj časa za počitek, si je pred tekmo Celja z Reko vzel čas za pogovor o našem drugoligašu, ki ga je presenetil z dobrim delom. Pa čeprav, kot pravi, »ste premagali moj Maribor.«
Gospod Kek, zasledila sem vaše pozitivno razmišljanje o klubu NK Brinje – kaj ste imeli v mislih oziroma zakaj ste to izjavili?
»Za tem, kar sem izjavil, stojim in to lahko z veseljem objavite. Na koncu koncev mislim, da si to tudi zaslužite, glede na to, kako delujete, s katerimi principi, na kakšen način. Rezultati niso slučajni. Zmaga nad Mariborom v pokalu je morda najboljša ilustracija vašega karakterja in vašega kluba. Kluba ne poznam osebno, vse spremljam le prek televizije in prenosov. Zdi se mi, da je to dober način dela. Morda je za koga drugega povsem normalno, da imamo tuje vlagatelje – to je danes v svetu običajno –, vendar se da delati tudi drugače in vi ste svetel primer tega. Čestitam vam vsem skupaj in želim vse dobro. To je moja misel. Kot pravim, sploh ne vem, ali koga osebno poznam, razen nekaterih igralcev skozi mlajše selekcije. Zelo všeč mi je vse skupaj. Čeprav ste premagali moj Maribor, ne, tako da …«
Ja, to sem prebrala, da ste s srcem v Mariboru.
»Mislim … to je meni tisto licemerstvo. Ker sem bil selektor Slovenije, naj bi zdaj rekel, da navijam za vse? Pa to ni res. Če si rojen v klubu, če si tam živel, je normalno, da ti nekje v ozadju srce bije za tvoj klub. To pa ne pomeni, da moraš kogarkoli protežirati. Ampak v Sloveniji se to zelo težko razume.«
Ali boste zdaj po koncu selektorske kariere kaj več spremljali oziroma boste bolj pozorni tudi na drugoligaše?
»Relativno dobro spremljam drugo ligo, spremljal sem jo, in bila mi je zelo všeč v obdobju, ko je bila valilnica talentov. Zadnje leto ali dve se bojim, da to malo ugaša, ampak spremljam. Projekt Nafte je pokazal, da je lahko enakopravna prvoligašem, pa Brinje tudi. Potem so tu Triglav in druge svetle zgodbe. Vsi pa se sprašujemo, kaj je z Gorico, ki je bila državni prvak, imela ogromno reprezentantov, pa nikakor ne pride na zeleno vejo. Še vedno trdim: eno je klub, drugo pa razumevanje lokalnega okolja. Če tega ni, je zelo težko. Pa očitno ste našli pravo pot, pravi dogovor, in meni je to v redu. To je dobra zgodba.«
Hvala. Veliko dela v našem klubu stoji na entuziazmu – tudi starši otrok v mladinski šoli, ki je močna, ima okoli 400 članov, pripomorejo k uspešni zgodbi. Veliko dela je v lastni režiji. Morda se to pozna, ker je finančno vse skupaj zelo na tesno.
»Glejte … Če bomo iskreni, tudi na najvišjem nivoju – govorim z vidika reprezentance, svetovnega prvenstva, evropskega prvenstva, Evrolige, Lige prvakov – marsikatera zgodba temelji na entuziazmu. Tudi moja zgodba na Reki je v hrvaškem okolju slonela na tem. Zaradi tega pravim: brez pripadnosti, brez ljubezni do okolja, v katerem si, brez identifikacije z njim, nimaš veliko možnosti. Zato mi je na primer všeč celjska zgodba, kjer so se tuji vlagatelji, trener in igralci znali identificirati z okoljem. Vaša zgodba je še en tak primer. Pa Nafta, pa drugi … Da, se da. A morali bomo narediti kakšen korak nazaj, da bomo našli tiste korenine, temelje, na katerih je stal slovenski nogomet.«
Kaj pa zdaj? S čim se zdaj spogledujete, kje boste pristali? Imate že kaj v načrtu?
»Ne. Tukaj, kjer del svojega življenja preživim v Opatiji, gledam proti svoji Rujevici, proti Trsatu … Grem na tekmo Rijeka–Celje kot gledalec, čisto v miru. In to mi zdaj ustreza.«
Nimate še ponudb?
»To pa … ne vem, ali je to za najin pogovor, ampak ne, niti ne iščem kaj dosti. Bil sem res vpet v Reki šest let, pa reprezentanca.
Rabite malo počitka?
»Ne. V teh letih te počitek lahko zavede. Poleniš se. Ampak v tem trenutku uživam dneve brez obveznosti, z manj medijskega pompa. V redu mi je.«
Potem pa ste povabljeni na kakšno tekmo v Brinje – mogoče pokalno z Olimpijo.
»To bi bilo zelo zanimivo. Vidim, da imate tekmo doma, ne?«
Ja, doma. Marca.
»Upam, da boste igrali doma.«
Žreb nam je določil tekmo doma.
»Ampak ne razmišljate, da bi šli na večji stadion?«
Ne, ker imamo nov stadion, ki ga je omogočila Občina Grosuplje.
»Hvala bogu. Govorim iz izkušenj, ne kar tako brezveze. Na Hrvaškem se pogosto zgodi, da ko manjši klub dobi velikega nasprotnika – Rijeko, Dinamo, Hajduk –, prestavijo tekmo drugam: zaradi varnosti ali večjega stadiona. Ampak ravno čar pokala je, da mali klub igra doma. Mali seveda v narekovajih. Da klubi iz nižjih lig dobijo možnost igrati proti boljšim. To je čar pokalnih tekmovanj – presenečenja. Ne samo pri nas, povsod: v Angliji, Nemčiji … Želim vam vse dobro še naprej. Hvala, da ste poklicali. Vi držite svojo linijo – v redu je to.«
Najlepša hvala, gospod Kek. Spomladi vas povabimo na pokalno tekmo na naš novi stadion v Brinje.
»Z veseljem. Če bom v Sloveniji, z veseljem. Srečno.«
Barbara Pance
Foto: NZS
